Veckrat mi je že kdo dobronamerno (?) rekel, da sem prevec naivna, zato dosti razmišljam o tem, kaj je pravzaprav razlika med naivnostjo in zaupljivostjo?
Sama se imam za zaupljivo osebo. Vesela/Ponosna sem, da sem takšna, pa ceprav sem že veckrat zaupanje podarila komu, ki si ga ni zaslužil. Bodisi ker se njegove nezaslužnosti nisem dovolj zgodaj zavedela, bodisi ker sem si iz “višjih razlogov” pred tem zatiskala oci.
Vecinoma se držim nacela, da vsakemu dajem “pravico domnevne nedolžnosti”, ki se glasi nekako takole: Innocent until proven guilty. Obicajno se da hitro presoditi - in za to ne potrebuješ posebnega znanja-, kdo je resnicno nedolžen oz. vreden zaupanja in kdo ne. Zaenkrat mi ta pristop ni prinesel hujših posledic… *hitro potrkam na les* Morda sem imela le sreco. Seveda, bila so razocaranja in celo bolecina. Ampak to pride in gre. Po prvi reakciji (Le kako sem lahko bila tako neumna/slepa?) in vznemirjenju ponavadi sledi spoznanje, da ta navidezno slaba izkušnja to prazaprav ni, kajti zaradi nje sem postala mocnejša. Zato me ne moti, ce me ima kdo za naivno ali za oslico, ki gre veckrat na led. Prej ali slej se tudi osel nauci drsati. Raje živim življenje polno pozitivnih kakor tudi negativnih custev, kot da ne izkusim ne enih ne drugih.
Tistega, ki je že izdal moje zaupanje, oz. tistega, ki ga morda še bo, bom vedno sprejela z nasmeškom… Kajti jaz sem se rešila lažnivca in dvolicneža, on pa je izgubil prijateljico.

Življenje ni generalka pred nastopom. Predstava se je že zdavnaj zacela. Obcutek imam, da sem zadnja leta svojo spremljala bolj z razdalje, vse prevec pasivno. Ni bilo vedno tako. Cas je, da stopim nazaj na oder in odigram glavno vlogo v igri mojega življenja.

No, na prošnjo enega od obiskovalcev strani sem pobrskala po starih arhivih slik in našla nekaj primernih iz razlicnih obdobij mojega življenja.

Kot mala smrklja sem dosti hodila v hribe z družino. Zelo rada sem izzivala, ce sem le imela fotrovo kritje.

*Prosim, da opazite tudi barvno usklajenost zgornjih delov… Kot pravi SWAT team!
.

V casu, ko sem trenirala ritmicno gimnastiko, me je bila le kost in koža. Nic cudnega glede na predpisano dieto, ki se je glasila enostavno “izredno malo jej”.

*Pa saj ce se zdaj ozrem nazaj, niti ni bilo tako hudo.
.

Potem je prišla gimnazija in sem ritmiko opustila pod pretvezo številnih šolskih obveznosti. Še vedno sem bila relativno suha, vendar se je oblika izgubljala. Bila sem “mehka”.

.

V 4. letniku sem potem tudi prvic stopila v fitnes, natancneje v Sokol Tivoli, in postala ena od kardio deklet! Lahko si mislite, da kakšnega konkretnega rezultata ni bilo.

.

Po koncani gimnaziji je prišlo obdobje, ko sem se v življenju malce lovila… Nisem imela nekega tocnega cilja, ki ga pravzaprav še zdaj išcem. Za nekaj casa sem opustila tudi vse športne aktivnosti in takrat padla na svojo najslabšo formo ever!

*Ne spomnim se sicer tocno, koliko kil sem tukaj vlacila naokoli, ampak vsaj 5-10 jih je bilo gotovo prevec.

.

Potem sem dobila službo v Španiji in se za nekaj mesecev preselila na Mallorco. Lahko bi rekla, da je bilo to eno najlepših (v dolocenih pogledih pa gotovo najlepše) obdobij. Sprememba okolja in nacina prehranjevanja sta prinesli spremembe tudi v moji formi… Izgubila sem precej mašcobe in prišla na 65kg. Naj omenim, da sem jih imela toliko tudi lani na tekmi, ampak ce pogledamo postavi, sta popolnoma razlicni. Tukaj sem bila suha, brez mašcobe, vendar tudi brez mišic. Morda to s te slike ni najbolje razvidno, a je zal edina, ki jo imam.

.

Po vrnitvi v Slovenijo sem si na pobudo Jureta Bolke in s pomocjo Gašperja Groma (oba Maxximum) zastavila cilj tekmovati na jesenskih tekmah, vendar projekta takrat nisem speljala do konca.

.

Popravni izpit sem potem opravila lani pod vodstvom Simona Valencica (THE Nutrition).

*Slikano dan pred tekmo v prostorih fitnesa Treniraj z nami.

.

Letos pa…

Petek 13… Nice.

Kar dolgo se nisem javila. Prejšnji teden sem bila bolna, tako da nisem trenirala, sem le kolikor toliko držala dieto. Mislim, da nisem dosti izgubila in hvala bogu je še dovolj casa do tekme, da me ne grabi panika.

Ta teden je šel bolj po planu; vceraj sem naredila trening ramen in bicepsa v dveh sklopih, najprej v Stožicah in nato še do konca na Vicu… Tako je to, ko zmanjkuje casa. Forma se izboljšuje, ceprav sem spet jezna nase, ker veliko premalo pijem. Od danes naprej si postavljam kot izziv, da na dan spijem vsaj 3L vode (vcasih se zgodi, da ne spijem niti pol litra :o).

Dieta gre… OH so še vedno precej visoko. V bistvu komaj cakam, da jih znižam, ker se nekje pri vnosu okoli 100g na dan pocutim najbolje. Vseeno pa je bilo to obdobje potrebno za dober štartni položaj, hiter metabolizem.

Sinoci sem se pogovarjala z eno od srbskih tekmovalk, ki sem jo prosila za vec podatkov o majskih tekmah, predvsem glede pravil, ki so od federacije do federacije drugacna. Na izbiro imam figure ali fitness kategorijo (in model, vendar ta ni primerna zame), tako da se še odlocam. Po svoje me kar mika, da bi imela tudi tocko, ki na koncu vpliva na uvrstitev. Za razmislit…